Letošnji svetovni dan knjige smo proslavili še posebno lepo in praznično, z literarnim dogodkom Pahor po Pahorju.
Zbrali smo se danes, drugo šolsko uro v mali dvorani, da bi obudili spomin na srečanje z Borisom Pahorjem, ki je našo šolo obiskal pred 20 leti. Tedaj je bil naš priznani zamejski pisatelj star 90 let, a še vedno vitalen, duhovit, iskriv v misli in besedi, predvsem pa neutruden borec proti vsakršnemu nasilju. In tudi danes smo imeli Pahorja med nami. Borisov vnuk Tadej Pahor je v pogovoru z dijaki odstiral zanimivosti iz življenja svojega nonota, tudi tiste, ki jih je izvedel šele po njegovi smrti. Povedal je, kako je bilo imeti ravno njega za dedka oz. nonota, da ga je bilo na obiskih potrebno poslušati in da so bili družinski odnosi zaznamovani z Borisovo težko izkušnjo fašističnega, nacističnega in komunističnega nasilja. Nikogaršnji sin, kot se imenuje pisateljeva avtobiografija, ki jo je deloma prevedel Tadej, prikazuje bolečino in trpljenje izkoreninjenega mladega človeka, Slovenca, ki mu fašistični režim odvzame jezik in identiteto. Pa vendar kasneje ravno ta postane tako velik slovenski pisatelj, da se kot mednarodno priznan avtor znajde celo med nominiranci za Nobelovo nagrado. Ustvarjalci današnjega kulturnega dogodka smo vse od februarja prebirali črtice, novele in romane Borisa Pahorja, si zapisovali vprašanja za njegovega vnuka Tadeja ter se večkrat sestali. Danes je imela glavno besedo knjiga oziroma beseda, pospremljena z glasbeno izvedbo dveh najljubših pesmi obeh Pahorjev, dogajanje pa sta poustvarila tudi dva risarja. Zaključna beseda je pripadala Borisu Pahorju, ki mladim polaga na srce, »da je samo od njih odvisno, ali se bo evropska družba jutri spremenila« in nadalje, »da je treba ohranjati iskrico upanja v pravičnost, ki naj se razplamti v sijočo svetlobo.«
Mentorici: Alma Repar in Alenka Tomšič Grgurič
