Mojca Širok: POGODBA
Berem. Počasi. Kriminalni roman Pogodba.
Kljub temu, da sem nad romanom navdušena in imam občutek, da kar pohlastam poglavje, napredujem zelo počasi.
Takšno je tudi sicer moje branje. Pri knjigi, ki mi je všeč, se pogosto vračam nazaj na že prebrano, saj je kakšno misel, odstavek, poglavje vredno prebrati ponovno. Zato imam v knjigi po navadi več kazalnikov, pogosto pa si moram pomagati še s kakšnim koščkom časopisa, ki ga imam spotoma v branju. Priznam, velikokrat skočim tudi naprej, tudi čisto na konec, a to me nikoli ne odvrne od tega, da ne bi knjige prebrala natančno in v celoti. Morda je prav to, da poznam konec, še posebej zanimivo – izvedeti, kako avtor izpiše besedilo prav do takšnega konca.
Pogosto se mi dogaja, da imam v branju hkrati več knjig. Tokrat sem, ob tem ko sem začela brati Pogodbo, prebrala knjigo za mladino Pogumne punce, ter nekaj poglavij strokovnega dela Narava – družba – ekološka zavest. Ker mi je prijateljica, skrbna babica dvema vnučkoma, pripovedovala, kako uživata, ko jima bere, sem se spomnila, da imam v domači knjižnici neko knjigo o branju. Poiskala sem jo: Paul Kropp, Vzgajanje bralca – naj vaš otrok postane bralec za vse življenje. Prebrala sem približno polovico ter jo posodila prijateljici v branje. Da se bo prepričala, kako plemenito poslanstvo opravlja, ker je bralka svojima 3- in 4-letniku.
Pogodba pa … uf, Pogodba je vroča kot ulice Rima avgusta. Trije prvokategorniki, veliki mafijski vodja, vplivni odvetnik in ugledni kirurg, umrejo skoraj istočasno. Kriminalisti, novinarji, tožilci se ukvarjajo z razkrivanjem teh zločinov, a se ob tem razkrivajo tudi njihove osebne in medosebne drame. Najbolj pretresena pa sem bila ob spoznanju, kako zelo je mafija posredno ali neposredno vpletena v življenje prav vsakega posameznika ali “kot je vedno govorila Flaminija, da mafijsko nasilje sproža koncentrične kroge, udarne valove, ki pustošijo daleč in dolgo, ki se prej ali slej na tak ali drugačen način dotaknejo vseh ljudi.” Avtorico, Mojco Širok, zelo cenim kot novinarko. Kratka, jedrnata, ostra, hitra, natančna. V romanu pa me je presenetila z bogatim jezikom, krasnimi metaforami, lepimi opisi. Vse to še doprinese k okrutnejši podobi mafije.
Predlog za branje tega romana mi je dala naša knjižničarka. In zdaj berem. Z užitkom. Počasi. Hvaležna sem za predlog in tudi za naša srečevanja v knjižnici in za pogovore o branju. Plemenitega poslanstva namreč ne opravljajo samo babice, pač pa prav vsi, ki radi beremo!