»Šla je senca s tihim korakom preko vse dežele; tisoč plahih oči je strmelo vanjo, tisoč prestrašenih src je molilo. Obadva, smrt in godec, sta tiho utonila v daljno noč.«

Ko se je pred natanko sto leti iztekla pisateljeva življenjska pot in je tako kot njegov literarni junak Kurent tudi Cankar zaključil svoje žalostno-veselo popotovanje, je za njim ostala izjemna duhovna zapuščina. Besede in misli velikega umetnika Ivana Cankarja še danes odzvanjajo s svojim dognanim ritmom ter pretresljivo izpovedno močjo, vedno aktualnimi idejami in izvirnostjo.

V letošnjem jubilejnem Cankarjevem letu smo morda ponovno prebirali znamenite črtice, povesti in drame, morda smo prvič posegli po zahtevnejših satiričnih in kritičnih spisih, toda ali smo Cankarja doživeli, ga doumeli – ali pa ostajamo zgolj pri sprejemanju ustaljenih šolskih razlag? Smo pripravljeni »misliti Cankarja«, ki je z jasnim in brezkompromisnim nastopanjem pogosto satirično odstiral in  ostro obsojal družbene, kulturne in ideološke zablode doline Šentflorjanske?

V zameno za izrečeno resnico je Cankar – človek s svojim lastnim in trdnim prepričanjem prejemal očitke in kritične odzive, češ da je njegovo pisanje polno pesmizma, brez prave ideje in da ni moralno. Odzval se je v svojem slogu, ko je v Beli krizantemi zapisal: » Slikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silneje zakoprnelo po čisti luči …« V pogovoru z Izidorjem Cankarjem je povedal, da je optimist, ki verjame v prihodnost slovenskega naroda in v silen razvoj slovenske besedne umetnosti, poleg tega pa z grenkobo dodal: »Eno knjigo so mi popolnoma narobe, napak in hudobno razumeli. To je bila Hiša Marije Pomočnice. Pri njej sem imel kot studenec čisto misel. Ideja Hiše ni svinjarska, ampak tragična: štirinajst bolnih deklet, ki čakajo v smrti življenja in zdravja.«

In kaj nam ima Ivan Cankar, ta neutrudni iskalec resnice in lepote povedati danes? Odkrivajmo njegovo aktualnost za 21. stoletje skupaj  – kot bralci ali poslušalci – na današnjem malem maratonu Cankarjeve besede; ali pa tudi vsak zase, kar tako, kot pravi pisatelj: »v skriti kamrici svojega srca«.